15. marec 2019 je bil petek. Topel in prijeten dan, idealen za sprehod v naravi – nič posebnega, bi lahko rekli. Pa vendar je bil v vseh pogledih poseben dan. V desetih slovenskih mestih se je namreč na ulicah in trgih zbralo več kot 10.000 mladih, ki smo se odločili zahtevati nazaj nekaj, kar naj bi bilo samoumevno, pa v zadnjem času kaže, da ni – svojo prihodnost. Prihodnost, o kateri srednješolci tako radi sanjarijo, študentje jo počasi gradijo, mnogi mlajši pa o tem pravzaprav sploh še ne bi smeli razmišljati. Pa vendar so množice mladih in malo starejših nakazovale neko drugo zgodbo. Zdelo se je, da se vsi udeleženci strinjamo, da se pripoved o tem, kam sta nas pripeljala želja po neskončni rasti in človeški pohlep po »vedno več«, ne bo dobro končala.
Nenavadno je, ko na protestu vidiš desetletno dekle z ličnim transparentom v roki, na katerem je z velikimi črkami zapisano »Pustite nam našo prihodnost«. Še bolj nenavadno je, da se deklica, ki je na protest prišla v družbi starih staršev, zaveda nečesa, česar se precej bolj učeni ljudje na visokih položajih v družbi, kot kaže, ne. Dejstva, da ko govorimo o podnebnih spremembah in o njihovih posledicah, ne govorimo zgolj o svoji prihodnosti ali pa o prihodnosti nekega polarnega medveda, ki ga ne bomo videli nikoli, ker živi tam daleč na Arktiki. Dejstva, da podnebne spremembe naznanjujejo možnost, da se človeštvo morda nikoli ne bo seznanilo s stotinami bitij, ki obstajajo nekje na našem prelepem planetu, pa jih še nismo imeli priložnosti spoznati. Na naši Zemlji kot človeška vrsta namreč še nismo dovolj dolgo, da bi pokukali v vse njene kotičke. Pa vendar smo v teh nekaj stoletjih uspeli s svojim delovanjem na novo definirati odnos med človekom in naravo. Antropocen je namreč prva geološka doba, katere glavna značilnost je, da je človek s svojim delovanjem postal eden ključnih vzrokov za spremembe. In to nikakor ni nekaj, na kar smo lahko ponosni – še več, to je absolutni znak za alarm. Ozračje se segreva in prvič smo kot človeška vrsta priča novemu množičnemu izumiranju živalskih in rastlinskih vrst. Vendar je tokrat odgovornost na naši strani. Kar tako zgovorno nakazuje dekličin transparent je torej, da govorimo o preživetju vseh živih bitij na tem planetu, kajti nenazadnje je naš svet uravnotežen le, dokler je vsak njegov najmanjši del v ravnovesju. Ni torej naključje, da je tako tema letošnjega dneva Zemlje, ki ga že skoraj pol stoletja obeležujemo 22. aprila, postala »Zavarujmo naše vrste« (Protect our species).
Sodeč po nekaterih škodoželjnih komentarjih in pokroviteljskem odnosu odločevalcev in prenekaterih medijev do protestnikov, bi lahko sklepali, da so spremembe na individualni ravni dovolj za izhod iz podnebne krize. Mnogi izmed udeležencev Podnebnega štrajka so že pred njim počeli, kar je bilo v njihovi moči, da bi zmanjšali svoj ogljični odtis in s tem svoj vpliv na podnebni sistem in naravo. Prepričana sem, da je kar nekaj posameznikov med samim protestom našlo kakšne nove ideje, kako do okolju bolj prijaznega življenjskega sloga. Vendar na žalost tokrat to ne bo dovolj. Več kot očitno je namreč, da so zadnja desetletja poudarjanja potrošnikove odgovornosti prinesla nezadovoljive rezultate. Breme, ki se prelaga na nas, je enostavno preveliko. Seveda moramo kot posamezniki narediti vse, kar je v naši moči, neizpodbitno dejstvo pa je, da ne moremo storiti vsega, da bomo kos temu civilizacijskemu izzivu. Jasno je, da so potrebne sistemske spremembe, na primer bolj učinkovit javni prevoz, ukinitev okolju škodljivih subvencij, obdavčitev živil glede na njihov okoljski odtis…
Neskončna rast na planetu, ki je končen, je nedvomno nemogoča in kot taka že na začetku obsojena na propad. Zdi se, da se tega zaveda vse več ljudi. To je bilo tudi več kot očitno tisti petek, ko je v zraku kljub temu vel optimizem in ko si na vsakem koraku lahko začutil izredno željo in voljo po spremembah. Spremembah na boljše; spremembah, ki bi vsem živim bitjem omogočale dostojno življenje.
Pot do njih je jasna in boj, v katerega smo se podali, je zagotovo najpomembnejši v našem življenju. Še več, gre za najpomembnejši boj v zgodovini človeštva. In iz njega bomo izšli kot zmagovalci ali poraženci. V primeru neukrepanja v naslednjih letih bo po zagotovilih znanstvenikov to namreč zadnja kriza, ki ji bomo priča. Tega se zaveda na sto tisoče posameznikov, ki so tistega sončnega dne korakali po ulicah premnogih mest. Le kot aktivni državljani, ki se povezujemo in ki delujemo skupaj, lahko namreč dosežemo potrebne premike na boljše. Kajti nenazadnje v naravi nič ne obstaja samo. Tudi mi ne.
*Rachel Carson, 1962
Pripravila Nika Tavčar, Umanotera
Prispevek je objavljen v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.