Javier Pérez de Cuéllar, diplomat perujskega rodu, odvetnik in profesor, prvi in edini generalni sekretar iz Latinske Amerike, je svojo življenjsko pot končal v starosti 100 let.

Znan po njegovi zmožnosti spodbujanja dialoga in vodenja Organizacije združenih narodov (ZN) skozi burno desetletje, je bil na najvišje delovno mesto ZN kot peti generalni sekretar imenovan po 42 letih diplomatske službe, in sicer 1. januarja 1982.

Kot je dejal sedanji generalni sekretar, življenje Péreza de Cuéllarja ni trajalo samo stoletje, ampak je obsegalo tudi celotno zgodovino ZN, ki sega vse do prvega zasedanja Generalne skupščine leta 1946.

V času svoj kariere je bil Pérez de Cuéllar veleposlanik svoje države v Švici, v takratni Sovjetski zvezi, na Poljskem in v Venezueli; na perujskem ministrstvu za zunanje zadeve je zasedal številne položaje na visoki ravni, vključno s funkcijo stalnega predstavnika pri ZN leta 1971.

V juliju 1974 je tekom predsedovanja Varnostnemu svetu ZN upravljal krizo na Cipru. Leto kasneje je bil za dobo dveh let imenovan za posebnega predstavnika generalnega sekretarja na Cipru, nato je postal vodja ZN za politične zadeve in predstavnik ZN v Afganistanu.

Mandat petega generalnega sekretarja je sovpadal z dvema različnima obdobjema v mednarodnih zadevah: nekatera najbolj ledena leta hladne vojne, nato pa ob koncu ideološkega soočenja, čas, ko so ZN odigrali bolj celovito vlogo, kot so jo predvideli ustanovitelji.

Leta 1982 je svojo funkcijo vodje ZN pričel z intenzivnimi pogajanji med Združenim kraljestvom in Argentino o sporni suverenosti Falklandskih otokov. Vztrajen v neštetih izzivih je izrekel zdaj že znano frazo, ki se nanaša na mirovne pogovore: »Pacient je na intenzivni negi, a še vedno živi.«

Kljub zdravstvenim težavam je privolil v drugi mandat vodenja ZN. V svojem govoru leta 1986 se je sklicujoč na finančno krizo, ki jo je takrat doživljala organizacija, dejal, da »bi bil propad v takšnih okoliščinah enakovreden opustitvi moralne dolžnosti do Združenih narodov«. Ponovno je poudaril svojo »neomajno vero« v »trajno veljavnost« organizacije in dodal, da so »težke razmere za ZN ustvarjalna priložnost za obnovo in reformo«.

Guterres je spomnil, da je imel perujski diplomat ključno vlogo pri številnih diplomatskih uspehih – med drugim je bil zaslužen za neodvisnost Namibije, konec iransko-iraške vojne, za izpustitev ameriških talcev v Libanonu, mirovni sporazum v Kambodži in v njegovih zadnjih dneh v uradu, je bil zaslužen za zgodovinski mirovni sporazum v El Salvadorju.

Njegov drugi mandat je zaznamoval tudi umik sovjetski čet iz Afganistana, njegova ekipa pa je tudi prispevala k politični stabilnosti v Nikaragvi.

Leta 1987 je prejel nagrado Princa Asturijskega za promocijo iberoameriškega sodelovanja. Dve leti kasneje je prejel nagrado Olof Palme za mednarodno razumevanje in skupnost varnost ter nagrado Jawaharlal Nehru za mednarodno razumevanje.

Tudi po koncu dveh mandatov generalnega sekretarja je ostal zvest vrednotam ZN in se vse življenje zavzemal za mir, pravičnost, človekove pravice in človeško dostojanstvo. Odlikovalo ga je približno 25 držav; bil je tudi prejemnik več častnih diplom.

V svojem govoru pred odborom za Nobelove nagrade, ki je leta 1989 ZN podelil Nobelovo nagrado za mir, je opredelil vlogo medvladnih organizacij, kot so ZN, ki »potegnejo mejo med bojem in konfliktom«. Zahvaljujoč svoji nepopustljivi odločnosti je pomagal mnogim narodom »ostati na desni strani te črte«.

V spominu bo ostal kot izjemen in sočuten svetovni voditelj, ki je izboljšal naš svet.

Vir: ZN

Prispevek je objavljen v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Logo MRS
LOGO BARVNI RGB_belo ozadje_TRAJNOSTNO_LOKALNO_GLOBALNO
logo_Sloga1