V ponedeljek, 4. novembra, je Trumpova administracija uradno obvestila Združene narode, da se umikajo iz Pariške sporazuma o podnebnih spremembah. Preostale sodelujoče države bodo morale po trnovi poti stopale brez sodelovanja največjega svetovnega gospodarstva.

Ukrep, ki je bil izveden na prvi mogoč dan v skladu z zapletenimi pravili o umiku iz sporazuma, je pričetek celoletnega odštevanja od izstopa in hkrati predstavlja usklajeno prizadevanje za ohranitev Pariškega sporazuma, v katerem se je skoraj 200 držav zavezalo, da bo zmanjšalo emisije toplogrednih plinov in pomagalo revnim državam pri soočanju z najhujšimi posledicami že segretega planeta.

Državni sekretar ZDA Mike Pompeo je odločitev naznanil kar na Twitterju in podal izjavo, da bi predlagani ukrepi predstavljali nevzdržno breme za ameriško gospodarstvo. Po njegovem mnenju ameriški pristop vključuje globalno energijsko mešanico, pri čemer uporabljajo vse naravne vire in čisto, učinkovito tehnologijo, vključno s fosilnimi gorivi, jedrsko energijo in obnovljivimi viri energije.

Dokončna odločitev o ameriški vključitvi v Pariški sporazum bo sledila rezultatom predsedniških volitev 2020, podporniki sporazuma pa pravijo, da bodo s svojim delom nadaljevali brez pomoči Američanov. Diplomati se bojijo, da bo Trump, ki je znanost o podnebnih spremembah že označil za potegavščino, nadaljeval z ukrepi proti svetovnemu boju za omejitev uporabe fosilnih goriv.

Boj proti pritiskom zaradi številnih gospodarskih sprememb, potrebnih za preprečevanje hujših učinkov segrevanja našega planeta, bo brez svetovne velesile veliko težji. Laurence Tubiana, francoski ambasador za podnebne spremembe med pogajanji za Pariški sporazum, je dejal, da tovrstni pogovori že potekajo in da se države že pripravljajo na načrt B.

Pogajalci so v prvih mesecih predsedovanja Trumpa razpravljali o strategijah za zagotovitev ameriške podpore, a se je Trump izkazal za nepopustljivega. Ameriški predsednik je dolgo trdil, da bo sporazum oškodoval rast in celo posegel v ameriško suverenost.

Po vsem svetu je že mogoče zaznati premike v diplomatskih strategijah. Za dosego sporazuma brez ZDA bodo drugi veliki onesnaževalci, kot sta Kitajska in Indija, morali sprejeti dodatne ukrepe. Kitajska, ki trenutno velja za največjega onesnaževalca, je to obljubila, a je sposobnost Pekinga še vedno pod vprašajem.

V skladu s pravili Združenih narodov (ZN) se Kitajska in Indija štejeta za državi v razvoju in nista zavezani k zmanjšanju emisij. Obe državi sta se strinjali, da bosta v veliki meri spoštovali Pariški sporazum, ker je bilo takrat predvideno, da bodo sodelovale tudi ZDA. Toda do sedaj  je Kitajska nasprotovala obljubam, da bo pospešila svoje začetne cilje za nadzor emisij.

Evropska unija (EU) je lani v Pekingu organizirala srečanja na visoki ravni, da bi potrdila zavezo evropskega bloka in Kitajske. Poleg tega je zagotovila več milijonov dolarjev za pomoč pri prizadevanjih kitajskega nadzora nad emisijami, kot tudi sodelovala s Kanado in drugimi državami pri usklajevanju bilijonov dolarjev vrednih zasebnih in javnih finančnih naložb v čiste energetske tehnologije. Nekatere države glede na nastalo situacijo razmišljajo tudi o kaznovalnih ukrepih. Tako sta Francija in Nemčija letos predlagali uvedbo evropskega davka na ogljik za države z manj strogimi podnebnimi politikami.

Vir: NY Times

Prispevek je objavljen v okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Izražena vsebina je v izključni odgovornosti avtorjev in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.

Logo MRS
LOGO BARVNI RGB_belo ozadje_TRAJNOSTNO_LOKALNO_GLOBALNO
logo_Sloga1