Bi lahko živeli s spremembami, ki smo jih morali sprejeti zaradi pandemije? Vse več je idej, da bi ohranili nov način življenja, države pa bi se usmerile v zeleno naravnano gospodarstvo, kar bi imelo posledično tudi pozitiven učinek na okolje.

Delo od doma, spremembe v potovanju, več kolesarjenja, manj javnega prometa, predvsem priložnost za vlade, da znova razmislijo o naložbenih projektih v infrastrukturo ter podpori industrijam z nizkim izpustom, je sklep poročila Podnebne skupine Združenega kraljestva (Climate Assembly UK). 108 članov omenjene skupine, ki so izbrani predstavniki britanske javnosti, s svojimi mnenji in predlogi pomaga sooblikovati prihodnost podnebne politike, tudi idejo o ničelnih izpustih emisij, kar je eden izmed ciljev britanske vlade do leta 2050.

Skoraj osem od desetih članov se je strinjalo, da so ukrepi, ki jih je sprejela britanska vlada kot pomoč gospodarstvom po epidemiji, tudi ključ za dosego cilja ničelnih izpustov do leta 2050. Skoraj 93 odstotkov vseh sodelujočih se strinja, da bi s sprostitvijo karantene morala tako vlada kot delodajalci spodbujati podjetja in zaposlene k zmanjšanju emisij. “Prelahko bi bilo, če bi živeli kot prej in izkoriščali poceni nafto in druge ugodnosti, kot so poceni potovanja, poceni oblačila, tovarne, ki proizvajajo poceni blago, da se gospodarsko kolesje vrti. Potrebujemo spodbude za zmanjšanje emisij … in kazni za tiste, ki ne pomislijo na okolje, ko gradijo ali prenavljajo,” je po pisanju Guardiana dejal eden izmed udeležencev.

Predsedniki šestih odborov, ki so tudi dali pobudo za oblikovanje omenjene skupine, so v ponedeljek že pisali britanskemu premierju Borisu Johnsonu in mu svetovali, da so ljudje zaradi izkušnje med pandemijo bolj dovzetni za t. i. zelena sporočila vlade, torej okoljska. Ali, kot je povedal profesor za energetsko politiko z univerze College London Jim Watson, tudi sam član Podnebne skupine, “ljudje so pripravljeni na spremembe, a teh ne vidijo ločeno od sprememb, ki jih morajo sprejeti tudi vlada in podjetja. Obstaja močna podpora, da bi (pri doseganju cilja o ničelnem izpustu) vlada oblikovala in usmerjala tudi podjetja.”

A kaj bi to pomenilo konkretno?

Kot je pojasnil direktor Greenpeaca v Združenem kraljestvu John Sauven, bo zdaj zelo pomembno, kako bodo vlade po vsem svetu “posredovale pri reševanju ekonomske krize, ki bo posledica pandemije, ta podpora ni le začasna rešitev za velike korporacije in zastarelo industrijo, ki pospešuje podnebno krizo“. Ob tem je poudaril problematičen sistem olajšav za težko industrijo, ki ima velik ogljični odtis, in investiranje skupnega premoženja za prenovo ekonomskega in družbenega sistema, “zato moramo povedati, kam naj se ta denar investira“.

Predlaga, da bi pri oblikovanju delovnih mest za odpuščene delavce državne sheme oblikovali tako, da bodo z njimi zagotovljena delovna mesta, ki so v skladu z ogljično nevtralnostjo in ne bodo v kratkem ogrožena še zaradi vse večjih omejitev CO2 izpustov. “Če bi ukrepe usmerili v smer, ki jo je do neke mere začrtal že EU z Novim zelenim dogovorom, bi s tem izpeljali dvojno delo za ceno, ki jo moramo tako ali tako plačati za reševanje ekonomske krize. Iz tega temnega obdobja bi lahko izšli z novo družbeno pogodbo med vlado, podjetij, ljudmi in planetom,” je zapisal.

Na ravni vsakodnevnega življenja pa se pojavlja kar nekaj idej: od preureditve mest do vožnje s kolesi, o čemer smo imeli na MMC-ju več člankov, tako na temo kolesarske mrzlice v Italiji, ko je vlada v Rimu namenila 120 milijonov evrov subvencij za nakup koles, kot tudi o zlati dobi mestnega kolesarjenja.

London zapira mestno središče za avtomobile

Čeprav ima tudi slovenska prestolnica za promet zaprt večji del središča mesta, pa novica o zaprtju Londona odmeva po svetu. Odločitev je sprejel londonski župan Sadiq Khan, ki bo kolesarjem in pešcem omogočil varnejšo pot. Britanski minister za promet Grant Shapps je obljubil dve milijardi vredno naložbo v kolesarske poti in pločnike po vsej državi, ki jih bodo morali razširiti, posodobiti ali postaviti na novo.

Seveda pa je zdaj težko spremeniti filozofijo, ki so jo nekatere vlade gradile 100 let, “industrija pa je uvrstila avtomobile in njihovo uporabo v središče našega življenja,” poudarja Susan Kenyon, profesorica, ki proučuje potovanja in spremembe človeškega vedenja, “dejstvo vsakodnevnega življenja ljudi pa je, da ne moreš povsod pešačiti,” je dejala za Guardian.

Pariz kot 15-minutno mesto, kjer je vse na dosegu roke

V Parizu, v katerem domuje kar 2,2 milijona ljudi, pa se je pojavila ideja o 15-minutnem mestu, kjer bi bile vse življenjsko nujne storitve v bližini doma, oziroma na razdalji 15 minut peš ali s kolesom. Takšna je namreč predvolilna obljuba županje Pariza Anne Hidalgo, ki si želi bolj samooskrbne skupnosti, kjer bi imelo vsako okrožje ali “arrondissemnent” svojo trgovino, park, kavarne, športne objekte, zdravstveni center, šolo in tudi delovna mesta, ki bi bila dosegljiva peš ali s kolesom.

Z idejo 15-minutnega mesta ali “ville du quart d’heur” želi Parižanom omogočiti vse, kar potrebujejo za življenje, na dosegu roke, da bi zagotovili “ekološko transformacijo” francoske prestolnice, ki bi tako nastala iz združenja sosesk.

Nova zasnova mestnega središča

Izvorna ideja 15-minutnega mesta sicer pripada profesorju na Sorbonni Carlosu Moreni, ki verjame, da se mora bistvo človekove dejavnosti v mestih umikati od naftnega obdobja, ki ima raje ceste in lastništvo avtomobilov, saj prehajamo v t. i. obdobje po avtomobilih (ang. post-vehicle era). “Vemo, da je za ljudi bolje, če delajo v bližini svojega doma, če gredo lahko po nakupih v bližini, če imajo na dosegu tudi vse storitve, je njihovo življenje mirnejše.”

Večja težava sta delo in zasnova dela, ki ga nismo spremenili zadnjih 50 let, nadaljuje: “Se moramo vedno nekje pojaviti in biti fizično prisotni pred šefom? Stvari lahko počnemo tudi drugače.” Njegova zasnova pametnega mesta je nekakšen hibrid med mestnim in podeželskim načinom življenja. Temelji na štirih zasnovah: bližina, raznolikost, gostota in vseprisotnost, pri čemer bi morale mestne skupnosti izpolnjevati šest osnovnih družbenih funkcij: bivanje, delo, oskrba, skrb, učenje in uživanje.

Živeti drugače pomeni predvsem spremembo našega odnosa do časa, še posebej tistega, ki ga namenimo premikanju. Vožnja na delo je draga v vsakem pogledu … Samo poglejte si ljudi na metroju ali na podzemnih železnicah, ki so v stresu in bojazni. Zato potrebujemo to revolucijo, imeti mesta z veliko središči, v katerih ljudje najdejo, kar potrebujejo. Prekiniti moramo ta krog življenja, pristop je radikalen, a bo spremenil naša življenja,” pravi Moreno.

Podoben koncept 20-minutnih sosesk so uvedli v Melbournu v Avstraliji, kjer so trgovine, šole, parki in zdravniki na razdalji 20 minut. Omogočene pa so povezave s kolesarskimi potmi in javnim prevozom.

Gorivo iz reciklirane plastike

Spet drugi iščejo rešitev pri obnovljivih virih, da bi pridobivali surovo nafto iz odpadle plastike, dizelskega goriva ali drugih goriv, način, na katerega bi se znebili smeti in ne bi še dodatno onesnaževali okolja. Tako jogurtovi lončki kot embalaža za šampon ali skodelica za kavo za s seboj so sestavljeni iz množice dolgih ogljikovih verig, ki pod visoko temperaturo počijo v mešanico krajših molekul, ki se lahko predelajo nazaj v surovo nafto, vir, iz katerega so bili plastični izdelki prvotno izdelani. Omenjeni postopek, t. i. kemična reciklaža, je vse bolj zanimiv tudi v industriji, saj je v nasprotju z mehansko reciklažo, ko mora biti plastika narejena po določenem postopku in tudi pravilno razporejena, preprostejši.

Ideja je očitno prepričljiva ravno toliko, da se je več podjetij že odločilo postaviti tovarne, v katerih testirajo kemično reciklažo, s katero bi pridobivali do okolja prijaznejšo nafto. Leta 2018 je kemijski veikan BASF postavil ChemCycling, v katerem iz plastičnih odpadov pridobivajo pirolizno nafto.

Avstrijski velikan OMV je postavil tovarno za razgradnjo vsem znanih embalaž iz polietilenapolipropilena in polistirena, iz katerih po posebnem postopku segrevanja v topilu pridobijo sintetično surovo nafto, ki naj bi bila brez žvepla, lažja od fosilne surove nafte, imela pa naj bi višjo vsebnost vodika, zaradi česar bi bila boljše kakovosti. Tovarna lahko 100 kilogramov odpadne plastike predela v eni uri, so iz OMV-ja sporočili za portal Deutsche Welle. A to še zdaleč ni blizu zadanemu cilju predelave 2000 kilogramov odpadne plastike v eni uri.

Pa bi bilo lahko takšno gorivo uspešno?

Za zdaj je še vedno več ovir, prva je zagotovo ta, da obstajajo različne vrste plastike, ki je lahko tudi umazana, kar zagotavlja nižjo kakovost. Postopek reciklaže in predelave plastike v surovo nafto je za zdaj drag, prav tako pa ne bi rešil težave onesnaževanja okolja. “Za lomljenje odpadkov na molekule potrebujete veliko energije, zato je prihranek z ogljikovim dioksidom nizek,” opozori Hanning Wilts, direktor krožnega oddelka na Inštitutu za podnebje, okolje in energijo.

Vir: RTV Slovenija