Voditelji držav in predsedniki vlad se bodo 24. in 25. septembra 2019 sestali na zasedanju Združenih narodov v New Yorku. Potekal bo prvi svetovni vrh o ciljih trajnostnega razvoja, odkar je bila leta 2015 sprejeta Agenda 2030 za trajnostni razvoj.

Naš svet je na kritični točki. Po desetletjih relativne stabilnosti se približujemo nezanesljivemu in nestabilnemu obdobju. Svetovno sodelovanje je v zatonu, stopnja gospodarske rasti pa v upadu. Nekatere države in regije se odzivajo z zapiranjem vase; krepijo se delitve in izključevanje. Tovrstna kratkoročna naravnanost bo le še poglobila svetovne izzive, s katerimi se soočamo.

Mnogi tovrstni izzivi so zakoreninjeni v ekonomskih in družbenih okvirjih, ki smo jih na temeljih izključevanja in diskriminacije zgradili v stoletjih in tudi tisočletjih. Vse, kar se je zgodilo od kolonializma do podnebne krize, se povezuje s posledicami izključenosti, nestrpnosti in pomanjkanja spoštovanja do drugačnosti; to nas ubija.

Neenakost je visoka in še raste. Do leta 2030 se zna zgoditi, da bo imel najbogatejši odstotek prebivalstva v rokah dve tretjini svetovnega bogastva. Pravice manjšin in marginaliziranih ljudi, predvsem migrantov in beguncev, so pogosto spregledane. Nasilje se uporablja za izvajanje in uveljavljanje patriarhata, na milijone žensk in deklet se na dnevni ravni sooča s kršitvami njihovih človekovih pravic. Izdatki za vojsko se večajo, četudi te iste družbe svojim ljudem ne omogočajo zagotavljanje osnovnih javnih storitev.

Podnebne spremembe povzročajo razdejanje v nekaterih najbolj ranljivih državah in regijah, medtem ko preostale še naprej povečujejo emisije toplogrednih plinov. Krčenje gozdov, pretiran ribolov in onesnaževanje povzročajo nepredstavljivo in nezaslišano škodo. Kratkoročen dobiček za peščico privilegiranih je pred pravicami in interesi vseh.

Izgubili smo stik z našo skupno človeškostjo in soodvisnostjo – medosebno in v odvisnosti od planeta, ki nam daje življenje. Ta načela so skupna vsem večjim veram in tradicijam, a smo vseeno izgubili stik z njimi.

Pred štirimi leti so vse države stopile skupaj in soglasno sprejele Agendo 2030 za trajnostni razvoj, ki je naš smerokaz za napredek ljudi in planeta, za blaginjo, mir in partnerstva. Agenda je osredotočena na vključevanje, pluralizem in pravice vseh. Njen temelj je spoznanje, da sta raznolikost in vključenost, predvsem za ženske, povezana s trajnostno gospodarsko rastjo ter boljšimi možnostmi za mir in stabilnost. Kliče po temeljiti reformi naših ekonomskih, političnih in družbenih sistemov, da bomo lahko želi prednosti vključevanja skozi bolj močne in odporne skupnosti in družbe, ki temeljijo na človekovih pravicah in dostojanstvu vseh.

Takšna ambiciozna naravnanost lahko uspe, ko je podprta s politično voljo. Zaradi številnih ukrepov se današnja pričakovana življenjska doba daljša, skrajna revščina upada, pismenost je najvišja v dosedanji zgodovini in uspešni smo pri krpanju ozonske luknje. Razvojni cilji tisočletja, ki so predhodniki Agende 2030, so iz skrajne revščine povzdignili več kot milijardo ljudi, krepko omejili razširjenost lakote in v šolske klopi spravili več deklet kot kadarkoli prej. Kljub temu lahko multilateralizem postane žrtev lastnega uspeha. Začeli smo ga jemati za samoumevnega, morali pa bi ga kot izziv, ki ga je treba negovati, spodbujati in krepiti. Brez multilateralne podpore vključujočim rešitvam smo obsojeni na ekonomsko stanje, v katerem vsi le izgubljamo ter v katerem se krepita neenakost in podnebne spremembe.

Rešitve, ki jih potrebujemo, da bomo dosegli cilje Agende 2030, so osredotočene na dostojanstvo, blaginjo in priložnosti za vse, brez diskriminacije. Čeprav bruto domači proizvod teh rešitev ne meri, so pomemben kazalnik uspešnega upravljanja.

Pri tem igra vsak izmed nas svojo vlogo. Vključevanje se začne povsod tam, kjer se ljudje povezujemo: v podjetjih, šolah, zdravstvenih ustanovah, medijih in civilni družbi.

Namesto ukrepov brez konkretnih rezultatov potrebujemo radikalen premik k rešitvam, ki bodo prinašale večstranske koristi. Usmeriti se moramo v obliko varnosti, ki jo bodo ustvarjale bolj odporne, enakopravne in vključujoče družbe, ne pa tiste, ki vlagajo v orožje in utrjene meje. Prednost moramo dati ekonomskemu sistemu, ki bo krepil trajnost našega planeta, ne pa ustvarjal dobiček z izkoriščanjem in uničevanjem.

Vključenost ne sme biti razumljena kot nekaj dodatnega ali možnost izbire, ampak kot politična in ekonomska potreba, tako za naše preživetje kot za preživetje celotnega planeta.

AMINA MOHAMMED, namestnica generalnega sekretarja Združenih narodov 

Komentar je povzet iz govora, ki je bil predstavljen 11. junija 2019 v Lizboni na Portugalskem, in sicer na predavanju o pluralizmu. Dogodek o pluralizmu vsako leto prireja Globalni center za pluralizem.