Podatki kazalnika vključujočega razvoja (Inclusive Development Index – IDI) za leto 2018 kažejo, da kljub sorazmerno močni rast bruto domačega proizvoda (BDP) ne gre pričakovati, da bo gospodarska rast sama ustvarjala vključujoč družbeno-gospodarski napredek in zviševala življenjski standard. Vse razen treh razvitih držav so v zadnjih petih letih zabeležile rast BDP, vendar je le 10 od 29 držav doseglo jasen napredek v stebru IDI na področju vključenosti.

V večini (16 od 29) držav se je vključenost zmanjšala, v preostalih treh državah pa je vključenost ostala stabilna. Večina držav z največjo rastjo BDP ni uspela izboljšati vključenosti. Ta vzorec se ponovi v razmerju med rastjo BDP in uspešnostjo na področju medgeneracijske pravičnosti ter trajnosti: 11 od 29 držav je pokazalo jasen napredek, medtem ko se stanje v 18 od 29 držav poslabšalo.

IDI je letna ocena gospodarske uspešnosti 103 držav, ki poleg BDP meri uspešnost držav v okviru enajst razsežnosti gospodarskega napredka. Zajema tri stebre: rast in razvoj, vključevanje ter medgeneracijsko pravičnost (vključno s trajnostnim upravljanjem naravnih in finančnih virov). IDI je projekt sistemske pobude Svetovnega gospodarskega foruma o prihodnosti gospodarskega napredka, katerega cilj je obveščanje in omogočanje trajnostnega ter vključujočega gospodarskega napredka s poglobljenim sodelovanjem med javnim in zasebnim sektorjem.

V zadnjih petih letih je 29 razvitih gospodarstev, vključenih v študijo, kljub izboljšanju rezultata na področju rasti in razvoja (za več kot tri odstotke) na področju vključevanja (ki se meri s srednjim dohodkom gospodinjstev, revščino, premoženjsko in dohodkovno neenakostjo) v povprečju ohranilo primerljiv rezultat s preteklimi leti. V istem obdobju je le 12 od 29 razvitih gospodarstev uspelo zmanjšati revščino, le v osmih gospodarstvih pa se je zmanjšala dohodkovna neenakost. Steber rasti in razvoja IDI se meri z BDP na prebivalca, produktivnostjo dela, zaposlenostjo ter pričakovano življenjsko dobo.

Še bolj zaskrbljujoči so izzivi zaščite prihodnjih generacij, s katerimi se soočajo tako bogate države kot države v razvoju. Steber medgeneracijske pravičnosti in trajnosti, ki upošteva javni dolg, intenzivnost ogljika v BDP, stopnjo odvisnosti ter prilagojene neto prihranke (ki merijo prihranke v gospodarstvu po naložbah v človeški kapital, izčrpavanju naravnih virov in stroških onesnaževanja), se je od leta 2012 v gospodarstvih z višjimi, srednjimi ter nizkimi dohodki poslabšal, le malo (0,6 %) pa izboljšal v razvitih gospodarstvih.

Glede na kazalnik je v letu 2018 med naprednimi gospodarstvi najbolj vključujoča Norveška. Norvežani so na drugem mestu na področju medgeneracijske pravičnosti in na tretjem mestu na področjih drugih dveh stebrov kazalnika (rast in razvoj ter vključenost). Na vrhu kazalnika prevladujejo majhna evropska gospodarstva, pri čemer je Avstralija (na devetem mestu) edino neevropsko gospodarstvo med prvimi desetimi gospodarstvi.

Od gospodarstev G7 je Nemčija uvrščena najvišje (na 12. mesto), sledijo ji Kanada (17. mesto), Francija (18. mesto), Združeno kraljestvo (21. mesto), Združene države Amerike (ZDA; 23. mesto), Japonska (24. mesto) in Italija (27. mesto). V mnogih državah obstaja velik razkorak med posameznimi stebri. ZDA se na primer uvrščajo na 10. mesto od 29-ih na področju rasti in razvoja, na področju vključevanja na 28. mesto, na področju medgeneracijske pravičnosti pa na 29. mesto. Za razliko od ZDA je Francija manj uspešna na področju rasti in razvoja, kjer se uvršča na 21. mesto od 29 držav, vendar je na področju vključevanja na 12. mestu. Nizka umestitev na področju medgeneracijske pravičnosti (24. mesto) kaže, da se lahko s težavami sooča v prihodnosti.

Med razvijajočimi se gospodarstvi je na prvih desetih mestih kar šest evropskih gospodarstev: Litva (1. mesto), Madžarska (2. mesto), Latvija (4. mesto), Poljska (5. mesto), Hrvaška (7. mesto) in Romunija (10. mesto). Te države so uspešne na področju rasti in razvoja, k čemer doprinesejo tudi koristi članstva v Evropski uniji, pa tudi pri kazalnikih vključenosti, saj se je v povprečju življenjski standard zvišal, neenakost bogastva pa se je znatno zmanjšala. Tudi države Latinske Amerike so uspešne, med prvih deset držav med razvijajočimi se gospodarstvi so se uvrstile Panama (6. mesto), Urugvaj (8. mesto) in Čile (9. mesto).

Uspešnost t. i. BRICS gospodarstev (Brazilija, Ruska federacija, Indija, Kitajska in Južnoafriška republika) se precej razlikuje: Ruska federacija se uvršča na 19. mesto, sledijo ji Kitajska na 26. mestu, Brazilija na 37., Indija na 62. in Južnoafriška republika na 69. mestu. Čeprav se Kitajska od leta 2012 med razvijajočimi se gospodarstvi uvršča na prvo mesto glede na BDP na prebivalca (6,8 %) in rast produktivnosti dela (6,7 %), se je njen splošni rezultat znižal zaradi slabše uspešnosti na področju vključevanja. Druge razvijajoče se države, kot so Mehika (24. mesto), Indonezija (36. mesto), Turčija (16. mesto) in Filipini (38. mesto), kažejo več potencialov na področju medgeneracijske pravičnosti ter trajnosti, vendar ne dosegajo napredka pri kazalnikih vključenosti, kot sta dohodkovna neenakost in neenakost bogastva.

Med naprednimi gospodarstvi se Slovenija uvršča na 20. mesto (izmed 30 gospodarstev); na področju rasti in razvoja zaseda 25. mesto, na področju vključevanja 10. mesto, na področju medgeneracijske solidarnosti pa 18. mesto.

Vir: SLOGA