Demokracija stvari (Delo)

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist, tokrat komentira: »Ti počitniški tedni potekajo v organizaciji evropske komisije in priprave na največjo ter hkrati najbolj nenavadno licitacijo cepiv v človeški zgodovini. Proizvajalci, ki so s svojim izdelkom že prišli do tretje faze kliničnih testov, pred eksperti sedemindvajsetih držav EU predstavljajo in »zagovarjajo« dosedanji razvoj vsak svojega cepiva – z namenom, da se države odločijo, katera cepiva in kakšne količine bodo s pogodbami rezervirale in si s tem zagotovile dobavo, ko (in če) bodo cepiva dobila registracijo Evropske agencije za zdravila (EMA). Nenavadnost sklepanja milijardnih pogodb za cepiva proti covidu-19 je v tem, da niti eno ‘cepivo’ pravzaprav še ni (registrirano) cepivo. Niti eno še nima ustreznih rezultatov tretje faze kliničnih testov, ki edini lahko dokažejo, da cepivo pri cepljenih ljudeh zmanjša možnost za bolezen in, enako pomembno, da je razmeroma varno, to je brez pomembnih škodljivih zdravstvenih učinkov. Milijardne pogodbe za rezervacijo stotine milijonov odmerkov cepiv se bodo podpisovale bolj ali manj – po občutku. Želje so dobile v teh nenavadnih časih tako moč, da nastajajo milijardne pogodbe in nakupi ‘obljub’, ki v normalnih časih ne bi bile vredne počenega groša. Politiki po vsem svetu so preprosto sklenili, da v prihajajoči zimski sezoni za ohranjanje političnega miru in avtoritete morajo imeti cepivo. Zato mnogi politični voditelji že zdaj kupujejo cepiva, kitajska, ruska, ki so jih tam registrirali kar po političnem ukazu, brez tretje faze! Samo da bodo imeli v rokah cepivo, in pri tem jih v resnici ne zanima njegovo delovanje, zanje je pomembno le, da bodo imeli v rokah moč, ki jo bo predstavljalo cepivo. Toda v tem trenutku bi se bilo nespametno razburjati nad ruskimi in kitajskimi cepivi, po propadu globalizacije vemo, da nismo vsi enaki in da vsak del sveta živi s svojimi problemi, sistemi, ljudmi in voditelji, ki jih briga le moč njihovih držav in njih samih. Naša resnična pozornost mora zato veljati doslednim pravilom, ki so del tradicije agencije EMA in po katerih v EU ne more biti za uporabo registrirano cepivo, ki ne izpolni vseh, že desetletja formaliziranih postopkov. Zato se vsi, ki ob podpisu zavez o tajnosti podatkov poslušamo, v kakšni nedorečeni razvojni fazi cepiv se bodo podpisovala milijardna naročila, zanašamo na to, da EMA ne glede na politične želje, da cepivo mora biti, pri svojih običajnih pravilih ne bo popustila niti za milimeter. Ob vsem tem pa bi se morali začeti zavedati širše, družbene dimenzije trenutnega zgodovinskega obdobja. Tehnološki razvoj je namreč že povsem povozil klasično pojmovanje demokracije, ki se še vedno staromodno osredotoča zgolj na način izbiranja političnih funkcionarjev, ki dobijo v roke začasno upravljanje državne oblasti. Živimo pa v svetu, kjer kot gobe po dežju rastejo tehnološke platforme in industrije, ki veliko bolj kot posamične ‘demokratične’ države vplivajo na naše življenje in prihodnost. Poleg interneta stvari bi zato nujno, če hočemo preživeti kot ljudje, morali iznajti tudi demokracijo stvari. Ob prvem izrazu ljubitelji tehnologije vemo, da so sedanji ‘pametni hladilniki’ in ‘pametne hiše’ in samodejno parkirani avtomobili nekaj podobnega, kot sta bila nekoč ZX spectrum in commodore 64 – zabavne igračke s potencialom nove, neslutene globalne moči. O drugem izrazu, demokraciji stvari, pa tudi ljubitelji tehnologije ne vemo nič drugega kot to, da gre za črno luknjo, ki nam bo izsesala moč upravljanja svojega življenja, če je ne bomo pravočasno zapolnili z vsebino, ki nam bo ohranila bistvene življenjske odločitve, in ne bomo zgolj konzumenti – stvari. Na primer cepiv, ki bi jih dobili iz interesov, ki ne bodo izključno usmerjeni v zdravje.«