Belorusko besnenje (Delo)

Boris Čibej piše: »Doslej Aleksander Lukašenko, ki je na čelu Belorusije že več kot četrt stoletja, ni imel ogromnih težav po prejšnjih »referendumih«, na katerih ga je po uradnih podatkih vedno znova potrdilo več kot tri četrtine volivcev. Običajno je že pred volitvami poskrbel, da ni imel resnega izzivalca, upore pa je takoj zatrl s policijskim nasiljem in zapornimi kaznimi za protestnike. Na Zahodu so se vedno pritoževali nad poštenostjo volitev in obračunavanjem z demonstranti ter uvajali sankcije, Rusija pa je sicer nepredvidljivega partnerja vedno podprla. Pač ni imela izbire. Tako kot je ni imel niti Zahod, ki je na koncu odpravljal sankcije in si obetal, da bo beloruskega samodržca z dialogom izvlekel iz ruskega naročja. Tokrat se prvič zdi, da je drugače. Čeprav so tudi zdaj iz predvolilne tekme izločili vse, o katerih se je zdelo, da bi lahko ogrozili Lukašenka, se je pojavila naključna igralka, okoli katere se je nakopičil srd nasprotnikov »večnega« voditelja. Tudi če niso glasovali za Svetlano Tihanovsko, so se po uradni razglasitvi, da je Lukašenko dobil več kot 80 odstotkov glasov, zgrnili na ulice. Odziv oblasti je bil »tradicionalno« grob, a tokrat ljudi policijsko nasilje in množične aretacije niso prestrašili. Še vedno vztrajajo. Medtem ko so v nedeljo v Minsk organizirano pripeljali okoli 60.000 sicer iskrenih privržencev Lukašenka, se je v prestolnici »spontano« zbralo vsaj dvakrat, če ne trikrat več njegovih nasprotnikov. Organizacija uradne prireditve je bila taktična napaka beloruskega režima, saj se je spustil na teren nasprotnikov. Razlika v številu udeležencev alternativnih shodov je namreč dokazala, da vsaj v prestolnici uradni izid predsedniških volitev nima zveze z realnostjo. To je priznal tudi eden od govorcev na provladnem mitingu, ki je rohnel čez sramotne rezultate, ki da so jih napihnili »ritolizniki« in ustvarili problem v državi. Lukašenko je danes spet poudaril, da ponovitve volitev ne bo. Čeprav bi le tako lahko ustavil proteste, hkrati pa imel možnost, da na ponovljenem, a tokrat poštenem glasovanju pod nadzorom mednarodnih opazovalcev dokaže, da je zanj res večina Belorusov. Če še njegovi privrženci ne verjamejo, da je zadnjič zanj glasovalo več kot štiri petine Belorusov, kako naj tej zgodbi nasede več deset tisoč ljudi, ki si želijo sprememb na vrhu države?«